V istrskem ljudskem izročilu so, podobno kot drugod po svetu, določeni pojavi veljali za znanilce nesreče. Še danes se marsikdo zdrzne, če mu pot prekriža črna mačka, saj je to starodavno vraževerje povezano z verovanjem, da takšen prizor prinaša slabo srečo. Prav tako so se Istrani bali razbitega ogledala, ki naj bi pomenilo sedem let nesreče. Pogosta je bila tudi previdnost pred hojo pod lestvijo – ta naj bi prinašala nesrečo, saj ruši simbolični sveti trikotnik (v krščanstvu simbol Svete Trojice) ali spominja na pot na vislice. Zato so ljudje raje obšli lestev, kar iz praktičnih razlogov niti ni slabo (mogoče padajoče orodje) in se je vraža ohranila skozi stoletja.
Petek, 13. – v svetu pregovorno “nesrečni dan” – v istrski tradiciji ni imel posebne moči. Po pripovedovanju starejših v Istri petku trinajstega niso pripisovali posebnega uroka; veliko bolj so se bali vsakdanjih znamenj, kot je črna mačka na cesti ali razbit “špegu” (ogledalo). Tako je tudi danes v Istri (in širše) vraževerje pogosto bolj povezano s konkretnimi znamenji kot pa z datumi. Vendar se pod vplivom popularne kulture tudi tu najde kdo, ki na petek 13. raje bolj pazi, kam stopa in kaj počne – “za vsak slučaj” potrka po lesu ali se izogiba nevarnostim.
Ob vseh teh znamenjih nesreče so Istrani razvili številne običaje za zaščito doma in prebivalcev pred zlim. Mnoge izmed teh praks so skupne širšemu prostoru Sredozemlja in Alp, a v Istri so dobile svoje lokalne odtenke. Pogosto so uporabljali rastline in zelišča kot varovala: na primer vejico rožmarina so zatikali pri vhodu, da bi odganjala negativno energijo in ohranjala mir v hiši. Lovorove vejice so po cvetni nedelji (blagoslovu oljk in zelenja) dali nad vrata, saj je veljalo, da ščitijo dom pred strelo in požarom. Posebno spoštovanje je užival česen, ki je bil pravi naravni amulet – vence česna so obešali v kuhinji ali pri vhodu, da bi odganjal zle duhove, uroke in bolezni. Podobno varovalno vlogo sta imela tudi čebula in čebulne olupine, ki so jih kmetje kdaj uporabili pri kadilu ali jih zakopali na vrtu za blaginjo zemlje. V mestih Istre pa so bile priljubljene tudi okrasne pelargonije na oknih – njihova močna aroma naj bi odganjala mrčes in zlo od hiše.
Pomemben varovalni prostor je bil prag doma, ki simbolizira mejo med zunanjim svetom in varnim zavetjem. Na prag so pogosto polagali različne predmete ali izvajali obrede za zaščito. Blagoslovljene oljčne vejice so denimo po starem običaju položili na prag hiše, kadar je divjalo hudo neurje, saj so verjeli, da je neurje posledica štriginih (čarovniških) zlodij – sveta oljka naj bi odgnala zle sile neurja. Prag je bil pomemben tudi ob rojstvu: ko se je rodil otrok, so na pragu prerezali kuhano jajce, da bi novorojenčka obvarovali pred štrigami (zlobnimi čarovnicami). Ta ritual naj bi “presekal” morebitno urokavo vez z zlim. Posebno pravilo je veljalo pri selitvi: stare metle se ne sme prinesti čez prag novega doma, ker naj bi prinašala staro nesrečo in prepire v novo hišo – zato je treba v nov dom vzeti novo metlo. Ta vraža ponazarja idejo, da je ob novem začetku treba pustiti slabo preteklost za seboj.
Med gestami in dejanji za srečo je v Istri znano pljuvanje čez levo ramo. Kadar je kdo omenil nekaj potencalno slabega ali mu je črna mačka prekrižala pot, je trikrat pljunil čez levo ramo – s tem naj bi se odgnalo nesrečo in “zajebalo” vraga, ki naj bi prežal z leve strani. Podobno vlogo ima tudi trkanje po lesu; če je kdo izrekel kakšno hvalo ali željo (“da bomo zdravi!”), so drugi potrkali po mizi ali vratih, da ne bi uručili sreče. V Istri, kjer je prisotna tako romanska kot slovanska folklora, se pojavlja tudi gesto “fige” (držanje palca med dvema prstoma) ali pa znamenje rogov (dva iztegnjena prsta) – oboje kot tiha zaščita pred uroki in zlim očesom. Zanimivo je tudi verovanje, da oblečeš majico narobe (z levo stranjo navzven), če začutiš, da si uročен – s tem naj bi zmedel zle duhove.
Ne nazadnje ima posebno mesto sol. Prosim ali razsuta sol je veljala za slab znak – pravilo pravi, da se raztrosi “prepih” med ljudmi in povzroči prepir. A hkrati je sol tudi zaščitno sredstvo: če se sol po nesreči strese, Istrani tako kot drugi čimprej vržejo ščepec soli čez levo ramo, da bi zaslepili vraga in preprečili, da bi ukanil hišo. Ta navada izvira še iz rimskih in srednjeveških predstav o soli kot sveti snovi – z metanjem soli nazaj pokažemo spoštovanje in se odkupimo za razsipnost, hkrati pa simbolno “oslepimo” zle sile za našim hrbtom.
Bogata kulturna dediščina Istre obsega številne legende, mite in skrivnostne zgodbe, ki so se prenašale iz roda v rod. Ena najbolj priljubljenih je pripoved o istrskih velikanih. Legenda pravi, da je bila Istra nekoč dežela velikanov, ki so živeli tu pred prihodom ljudi. Ti velikani naj bi zgradili številna istrska mesteca na vrhovih gričev – med njimi Motovun, Grožnjan, Sovinjak, Završje, Roč in Vrh. Največji velikan, Dragonja, je oral globoke brazde po istrski zemlji: po prvi je pritekla reka Mirna, po drugi reka Dragonja, ki je dobila ime po njem. Ko je želel orati tretjo brazdo pri Pazinu, ga je prebivalka Pazina zasmehovala, zato je užaljen odnehal – voda je zalila dolino in nastala je Pazinska jama. Drugi velikani so medtem podajali kamenje drug drugemu in dvigali mesta na gričih. S preostalim kamenjem so zgradili najmanjše mestece na svetu – Hum. Po nekaterih različicah so kasneje zlobni škratje (pritlikavci) zastrupili velikane iz zavisti, pri življenju pa pustili po enega velikana v vsakem mestu, da jim je služil. Iz te zgodbe izvira tudi priljubljeni literarni lik Veli Jože, dobrodušni velikan iz okolice Motovuna, ki je želel priboriti svobodo svojim sorodnikom. Zgodbe o velikanih tako pojasnjujejo marsikatero krajevno posebnost in dajejo pokrajini pravljičen pečat.
Druga zanimivost so “Ušesa Istre” (istrijanska uha). Gre za nenavadne skalnate spodmole (kamnite udornice) na kraškem robu pri vasi Sočerga na slovensko-hrvaški meji. Dve ogromni votlini v steni spominjata na velikanska ušesa – od tod ime. Domačini pravijo temu pojavu Istrska ušesa, saj z nekaj domišljije res zgledajo kot slonova ušesa, vtkana v skalo. Spodmoli Veli Badin (tako se imenuje lokacija) so naravni čudež, ki burijo domišljijo: ljudska pripovedovanja jih nimajo ravno za delo velikanov, a kraj sam po sebi navdihuje zgodbe. V senci teh skal so našle zatočišče redke ptice, zaradi česar kraj velja za skrivnostni kotiček narave z edinstveno energijo. Čeprav “ušesa” niso povezana z določeno legendo o nastanku, so del istrskega izročila kot primer, kako ljudje poimenujejo nenavadne pojave in jih vključijo v svojo pripoved o prostoru.
Izrazita naravna sila v Istri je burja – mrzli severovzhodni veter, ki pozimi neusmiljeno brije čez pokrajino. V ljudskih zgodbah burja ni le veter, temveč kar živo bitje s svojim značajem. Po eni od legend je bila Burja v davnini mlada lepa dekle plemenitega rodu, a zelo prevzetna in ošabna. Zaradi svoje napuhe je žalila vile in se postavljala nad vse; kazen jo je doletela, ko jo je bog treščil z ognjeno strelo in pahnil v pekel. Od takrat ta nesrečna duša od tam zdihuje v obupu, njeni težki vzdihi pa priletejo na svet kot močni, mrzli sunki vetra – tako nastane burja. Ta poetična legenda ponazarja neukrotljiv, divji značaj burje, ki so ga Istrani spoštovali in se ga bali. Tudi številni pregovori opisujejo burjo kot skoraj osebo: na severnem Jadranu pravijo “Bura se rađa u Senju, caruje u Bakru, a umire u Trstu” – torej da se rodi v Senju, kraljuje v Bakru in umre v Trstu. Burja je torej v očeh ljudi imela svojo življenjsko pot in voljo, kar je značilno za personifikacijo naravnih pojavov v folklori.
Istrsko ljudsko izročilo je polno tudi zgodb o nadnaravnih bitjih. Posebno mesto imajo štrige in štrigoni – to so lokalne čarovnice in čarovniki, za katere so verjeli, da ponoči škodujejo ljudem in živalim. Proti njim so se branili z omenjenimi zaščitami (soljo, česnom, oljčnimi vejami, rdečimi trakovi), pa tudi s pomočjo dobrih čarodejev, imenovanih krsniki. Krsnik naj bi bil človek, rojen v srajčki (placenti), ki ima posebne moči za boj proti štrigam – v sanjah se bori z njimi v živalski obliki in zdravi uroke. Takšna bitja in verovanja so skupna slovenskemu in hrvaškemu delu Istre, saj izvirajo iz predkrščanskega prepričanja in so se prenašala med ljudmi ne glede na današnje državne meje.
Nenazadnje ne gre prezreti niti istrske vampirske legende. V 17. stoletju je v Kringi (blizu Pazina) umrl človek Jure Grando, nato pa se po izročilu vrnil kot vampir in plašil vas. Dogodek je zapisal Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske (1689) in tako je Jure Grando postal prvi imenovani vampir v evropskih zapisih. Vaščani so ga menda pokončali z glogovim kolom in česnom, s čimer se istrska pripoved pridružuje svetovni folklori o vampirjih. Danes v Kringi in drugod to legendo ohranjajo kot del turistične ponudbe in kulturne dediščine.
Istra je torej prepredena z vražami in legendami, ki združujejo vplive različnih kultur – slovanske, romanske in germanske – ter posebnosti lokalnega okolja. Od preprostih vraževerij o črnih mačkah in soljenju do epskih zgodb o velikanih in čarobnih bitjih, vse to je del nesnovne kulturne dediščine Istre. Ta zakladnica pripovedi in verovanj ni zgolj preteklost: še danes jo oživljajo etnografski muzeji, lokalna turistična društva in kulturni navdušenci. V Pazinu lahko obiščete Muzej istrskih pripovedi, po vaseh sredi Istre pa vodijo tematske poti (npr. v Pićnu in Rodiku) posvečene mitološkim bitjem. Skozi te zgodbe se ohranja identiteta istrskega ljudstva – globoko spoštovanje do narave, želja po zaščiti doma in družine ter bogata domišljija, ki tudi v vsakdanjem vetru ali skali vidi nekaj čarobnega.
Viri: Istrapedia, istrske enciklopedije in članki ter sodobne poljudne objave in raziskave, ki dokumentirajo istrsko ljudsko izročilo in vraževerje. Sklici vključujejo tako slovenske kot hrvaške vire.
